Baptistična cerkev je reformirana krščanska cerkev, ki za svojo avtoriteto prizna le Sveto pismo
Zakaj je bila potrebna reformacija?
Skozi zgodovino je uradna krščanska cerkev odstopala od nauka Svetega pisma, zlasti ko je krščanstvo postalo uradna religija v Rimskem imperiju. Takrat je prišlo do združitve cerkve z državo. Nastala je cerkvena hierarhija, ki se je dvignila nad vernike in nad avtoriteto Svetega pisma. Sklepi te hierarhije so bili za to cerkev najvišja avtoriteta verovanja.
S papeštvom se je izpodrinila avtoriteta Jezusa Kristusa kot glave cerkve. Cerkvena hierarhija je uvedla krščevanje otrok (novorojenčkov) kot način vstopanja v članstvo cerkve. Tako si je pridobila naravni pritok članov oziroma množičnost. S tem je onemogočila odločanje posameznikov na podlagi osebne vere.
Cerkvena hierarhija je uvedla prakso izpovedi in odpuščanja grehov s strani duhovnikov, kar je izključna domena Jezusa Kristusa (in nikakor ni povezano z denarjem).
Uvedla je zakramente pred smrtjo ali celo po njej (zadnje maziljenje, maše za mrtve in za tiste v »vicah«), kar je izrecno v nasprotju z naukom Svetega pisma.
Cerkvena hierarhija je uvedla nauk o vicah, česar Sveto pismo ne uči. Uvedli so »Marijologijo« (Marija, kraljica neba) in svetnike kot pomočnike in dodatne posrednike med Bogom in ljudmi. Temu Sveto pismo izrecno nasprotuje.
Cerkvena hierarhija je uvedla cerkvene praznike (največkrat so nastali kot način izrivanja poganskih praznikov), ki so postali obveznost vernikov.
Cerkvena oblast je zahtevala poslušnost in je sankcionirala tiste, ki se ji niso podrejali. Vrhunec takšnega vedenja je inkvizicija, ko je cilj opravičeval sredstvo.
Reformirana cerkev je tista, ki priznava le izvorni Kristusov naukin se drži le Svetega pisma.
V 16. Stoletju so reformatorji, kot so Luther, Kalvin in Zwingli, oznanjevali:
- sola Scriptura (samo Sveto pismo)
- sola Gratio (samo milost)
- sola Fidea (samo vera)
Žal so reformacijo izpeljali le delno, saj so obdržali krščevanje otrok kot zanesljiv pritok članov cerkve, cerkveno hierarhijo, liturgijo in oltarje. Kasneje so ponekod postali državna cerkev.
Prva Baptistična cerkev je bila ustanovljena v začetku 17. stoletja , torej stoletje po prvih reformatorjih, natančneje leta 1609 v Holandiji, v Amsterdamu. Tja so se zatekli preganjeni reformatorji pod imenom Puritanci (purus – čist) iz Anglije. Iz Holandije so se vračali v Anglijo, kjer so se v obdobju dveh stoletij ukoreninili. Mnogi baptisti so se zaradi preganjanja preselili v Ameriko, kjer so bili sprva preganjani. A njihov razvoj je bil zelo hiter in postali so ena najbolj množičnih cerkva, ki je pomembno vplivala na razvoj ameriške demokratične družbe. Formirali so zunanjo misijo, ki je med drugim pomagala tudi evropskih baptistom v njihovem razvoju.
Nov razvojni val evropskih baptistov je v začetku 19. Stoletja prišel iz Nemčije. Protagonist je bil Johan Gerhard Oncken, center gibanja pa je bil v Hamburgu, kjer je bila teološka šola. Z literaturo in misijonarji se je evangelijsko učenje baptistov hitro širilo v druge države Evrope.